Srednje{0}}frekvenčno indukcijsko ogrevanje običajno deluje med 1 kHz in 10 kHz, kar ponuja večjo globino segrevanja, primerno za-prekosovno ogrevanje ali površinsko utrjevanje velikih obdelovancev; nasprotno pa visokofrekvenčno indukcijsko ogrevanje deluje nad 100 kHz z manjšo globino segrevanja, zaradi česar je idealno za hitro segrevanje ali lokalno toplotno obdelavo majhnih komponent.
Tehnično gledano nižja frekvenca srednje{0}}frekvenčnega indukcijskega segrevanja omogoča globlje prodiranje elektromagnetnega polja in enakomernejše notranje segrevanje, zaradi česar je običajno v procesih, ki zahtevajo ogrevanje v razsutem stanju, kot sta kovanje in litje. Nasprotno pa visoka frekvenca, povezana z visoko-frekvenčnim indukcijskim segrevanjem, povzroči izrazit kožni učinek, ki koncentrira toploto na površini obdelovanca, zaradi česar je primeren za komponente, ki zahtevajo površinsko utrjevanje, kot so zobniki in ležaji.
Kar zadeva porabo energije, ima srednje{0}}frekvenčna oprema običajno višje nazivne moči, vendar vrhunsko učinkovitost, zaradi česar je-primerna za neprekinjeno proizvodnjo; medtem ko ima lahko visokofrekvenčna oprema razmeroma večjo porabo energije, je zaradi hitre odzivnosti idealna za natančno obdelavo. Z vidika stroškov visokofrekvenčni generatorji običajno zahtevajo višjo začetno naložbo zaradi večje tehnične zapletenosti.
Kar zadeva industrijske standarde, je srednje{0}}frekvenčno ogrevanje pogosto v skladu s standardi težke-industrije, kot je ISO 5826, medtem ko morajo visoko{3}}frekvenčni sistemi izpolnjevati posebne varnostne zahteve za visoko-frekvenčno opremo, kot so tiste, ki so opisane v IEC 60519-1. Izbira je odvisna od celovite ocene dimenzij obdelovanca, lastnosti materiala (kot je vpliv Curiejeve točke v magnetnih materialih) in zahtev proizvodnega cikla. Srednje{8}}frekvenčno ogrevanje je na primer običajno izbrano za utrjevanje avtomobilskih ročičnih gredi, medtem ko je visokofrekvenčno ogrevanje prednostno za varjenje komponent ure.
